Otrok laže

Otrok laže


Laž je neresnična trditev, katere namen je zavajati, ohraniti skrivnost/ugled, zaščititi lastne občutke ali se izogniti prepiru/kazni. Pri laganju zavestno izrečemo nekaj, za kar vemo, da ni res, z namenom, da bi sogovornika prepričali, da je to res. Laganje se nanaša na besedno in pisno sporazumevanje.

Ko otroci začnejo lagati, tega ne počnejo s slabimi nameni, marveč zato, da bi pridobili pozornost. Ko odrastejo, lažejo iz številnih drugih razlogov, največkrat zaradi strahu:

  • pred škodo oziroma, da bi se zaščitili pred zunanjim svetom; v zvezi s tem se moramo zavedati, da niso vse laži škodljive. Včasih so celo najboljše sredstvo za zaščito zasebnosti in nas samih pred morebitno nevarnostjo.
  • pred konfliktom, prepirom; v takšnih primerih lažemo, da se izognemo nepotrebnemu in/ali mučnemu prepiru.
  • pred kaznijo; to je že v rosnih letih eden od najpogostejših razlogov za laganje. Otroci lažejo o učnem uspehu, trdijo, da niso pojedli piškotov ali da niso  udarili sosedovega otroka – vse to zato, da bi ubežali pred kaznijo.
  • pred zavrnitvijo; včasih je vzrok za laž naša negotovost glede samih sebe, partnerskega odnosa ali družbe nasploh. Lažemo, ker hočemo ostati priljubljeni.
  • pred izgubo – človeka, odnosa, premoženja, ugleda …
  • pred nestrinjanjem ali zavrnitvijo.

laz1
Razmeroma pogosto je laganje, pri katerem posnemamo druge. Po njem posežemo, če uvidimo, da imajo drugi od laganja koristi. Lažemo tudi zato, ker menimo, da nam resnica ne bo koristila. Zakaj bi si grenili življenje, če si ga lahko elegantno olajšamo z večjo ali manjšo lažjo? (‘Ne, draga, ne varam te!’).
laz3
Otroci si prizadevajo ohraniti odnose, ki jim koristijo in v katerih se dobro počutijo. Pri tem utegnejo biti zelo spretni; kmalu se naučijo, da je laganje ena od oblik izogibanja konfliktom. Pri odločanju o tem, ali povedati resnico ali ne, praviloma (tudi majhni otroci!) razmišljajo o posledicah. Razumejo, kaj je zaupanje; vedo, da je laganje tvegano in da lahko ogrozi odnos. Najpogosteje lažejo zato, da bi se izognili kazni, ali pa pretiravajo, da bi vzbudili dober vtis. Lažejo, ker so jezni na starše; s tem se jim hočejo maščevati.
laz4
Če želimo preprečiti laganje pri otrocih, moramo razumeti povezanost med strahom in lažjo. Otroci lažejo, ker jih je strah povedati resnico ali se z njo spopasti. Lagati so začeli, ko so doživeli izkušnjo, iz katere so se naučili, da je slabše povedati resnico kot lagati. Lagati se naučijo tudi z opazovanjem prijateljev, družinskih članov ali drugih ljudi, ki lažejo. Če se hočejo izogniti realnosti ali občutkom do samih sebe, utegnejo začeti lagati o svojih dejanjih, prijateljih, družini, svojih sposobnostih ali lastnini. Rečejo recimo ‘moj očka ima skrivno nalogo’, ‘tega nisem storil’ ali ‘imam konja’. Z laganjem želijo priti do boljšega počutja ali se izogniti slabim občutkom. Otroci, ki se bojijo lastnih občutkov ob govorjenju resnice, utegnejo postati lažnivci. Laganje je običajna oblika izogibanja tesnobi, paniki, slabim občutkom in kazni.
laz5
V nekaterih primerih utegne laganje pri otrocih prerasti v kronično motnjo. Nekateri otroci lahko doživijo napad panike, če bi jih silili povedati resnico o njihovem življenju, starših ali o njih samih. Laganje je eden od načinov, kako si zatiskajo oči in ušesa pred resnico. V nekaterih primerih se laganje lahko približa fobiji – strahu pred tem, da bi otrok povedal resnico. Če se kronično laganje ne neha, morajo starši poiskati strokovno pomoč, enako velja tudi za odrasle. Laganje, predvsem o resnih stvareh, ne prinaša nič dobrega in se konča v začaranem krogu, iz katerega je težko poiskati izhod.

 

Preberite še: