Kako pomagati boječemu otroku

Kako pomagati boječemu otroku

Otroci so med seboj različni. Nekateri že kot dojenčki ujamejo dober ritem spanja, drugi se večkrat prebujajo in spijo v povsem nepredvidljivih razmakih. Nekateri radi jedo, drugi po grlu težko spravijo vsak grižljaj. Eni so zelo mirni in pridni, spet drugi pa so tako živahni, da jih je treba imeti neprestano na očeh. In tako so otroci tudi različno občutljivi. Nekateri pogumno plezajo po drevesih, stečejo do vsakega psa, glasno pozdravijo vsakega človeka in se navdušujejo nad glasnim brnenjem traktorja. Drugi pa so bolj plašni, previdni in zadržani.

Otroci se bojijo različnih stvari, na primer živali – najpogosteje psov, kač ali pajkov, naravnih pojavov kot so grmenje, tema, neznanih ljudi, maškar ali neznanih situacij, v njih se odzivajo plašno, zadržano. Nekateri se v novih, neznanih situacijah sprostijo hitreje in v njih uživajo, drugi ne prevzemajo nobene iniciative in so tudi v socialnih interakcijah v ozadju.

Nekateri otroci pogumno raziskujejo svet, drugi so bolj zadržani.

Nekateri otroci pogumno raziskujejo svet, drugi so bolj zadržani.

Strah in plašnost

Strah je čustvo. Ljudje imamo prirojen strah pred padanjem, tresenjem in hrupom. Vsi drugi strahovi so večinoma priučeni, zlasti tisti, ki se prepletajo s strahovi staršev. Če se oče boji psov, se jih bo najverjetneje bal tudi otrok. Če mati ob pogledu na pajka vsakič zakriči, bo otrok hitro ponotranjil strah pred pajki. Če se mama boji svoje tašče, bo strah najverjetneje prenesla tudi na otroka.

Plašnost pa je lastnost, zaradi katere si nečesa ne upamo narediti. Deloma je prirojena, v večji meri pa je posledica tega, da je otrok doživel veliko situacij, v katerih ga je bilo strah, ob njih pa ni čutil dovolj velike podpore s strani staršev.

Strah in plašnost sta normalni spremljevalki otroštva.

Strah in plašnost sta normalni spremljevalki odraščanja.

Tako strah kot plašnost sta normalni spremljevalki odraščanja

Po prvem letu, ko otrok prične pospešeno spoznavati in raziskovati svet okoli sebe z gibanjem, se srečuje s številnimi negotovostmi, s stvarmi, ki ga navdušujejo, tistimi, ki ga pustijo ravnodušnega in tudi tistimi, ki ga prestrašijo. Ko postanejo okoliščine za otroka preveč zahtevne, se hitro vrne v zavetje k mami.

Takrat je nadvse pomembno, da ga mama sprejme in pomiri, prav tako pa je pomembno, da ga pri raziskovanju vzpodbuja in se pri tem izogiba komentarjev, kot so “Pazi, padel boš! Ne tako. Počasi, ljubček! Previdno!” Ti v otroku le povečujejo strah in negotovost.

Nenehno opozarjanje, grajanje in kritiziranje otroka ne utrdijo!

Nenehno opozarjanje, grajanje in kritiziranje otroka ne utrdijo, temveč povečujejo strah in negotovost.

Spodbujanje plašnega otroka

Plašen otrok potrebuje ob soočanju z novimi stvarmi in stvarmi, ki se jih boji, več časa. Ključnega pomena zanj pa je tudi varno vzdušje. Ob srečanju s stvarmi, ki se jih otrok boji, morajo biti starši predvsem mirni – če so zaskrbljeni ali negotovi, je to za otroka namreč sporočilo, da se je te situacije upravičeno bati.

Ker se otrok boji vsega, kar je nepričakovano, ga je potrebno, kadarkoli je to mogoče, pripraviti na situacije. Pred odhodom k zdravniku naj mu na primer povedo, kaj bo zdravnik naredil, z igro vlog in uporabo otroškega zdravniškega kompleta mu lahko izkušnjo precej približajo.

Igra vlog lahko otroku pomaga pripraviti se na nove situacije. Vir: alysonschafer.com

Igra vlog lahko otroku pomaga pripraviti se na nove situacije. Vir: alysonschafer.com

Česa naj starši ne počnejo

Starši naj otroka nikoli ne strašijo! Otroku naj ne govorijo, da ga bodo odnesli parklji ali da ga bo ugriznil pes, če ne bo priden, ne strašijo naj ga s čuri murijem ali hudobnim volkom, niti naj ne govorijo, da ga bodo dali ciganom. Še manj naj otroke kaznujejo s situacijami, ki so za otroke neprijetne, na primer z zapiranjem v temne prostore.

Plašnega otroka na starši nikar ne silijo v stresne situacije, temveč naj dajo otroku čas, sočutje in vzpodbudo.  Ko otrok izrazi strah ali plašnost, ga naj pri tem nikar ne psujejo z negativnimi komentarji in zmerljivkami, ga kakorkoli obsojajo ali celo zasramujejo. Podcenjevanje, draženje, stalno kritiziranje, poniževanje, zmerjanje in zavračanje so elementi čustvene zlorabe, ki le še povečujejo boječnost, umaknjenost vase in fobije. Otrok, deležen tovrstne vzgoje, kaže vedno več nezaupanja vase in v soljudi.

Otroka opogumljajte!

Otroka opogumljajte!

Otroku pomagajo vzpodbudne besede in sočutni odzivi, nikakor pa ne tudi zanikanje ali minimiziranje čustev. Čustva je namreč potrebno priznati, ubesediti in potrditi – zanikanje ali minimiziranje v smislu “kaj te bo strah, saj ni nič hudega, no daj roko tetici” otroka namreč pušča le še bolj samega in negotovega z njegovimi čustvi.

Zdravilna moč objema.

Zdravilna moč objema.

Starši so otrokovi največji učitelji in mu lahko pri premagovanju strahov in plašnosti pomagajo predvsem tako, da so prisotni, da otroku dovolijo čustva, da mu dajo čas, ga opogumljajo in vzpodbujajo, predvsem pa ga imajo radi in ga sprejemajo tudi z njegovimi strahovi in omejitvami.  Pa kaj, če ne pleza po drevesih kot sosedov Miha, če v družbi potrebuje malce več časa, da se sprosti ali pa se boji teme – še vedno je krasen otrok, ki si zasluži brezpogojno ljubezen.

Otrok potrebuje brezpogojno ljubezen.

Otrok potrebuje brezpogojno ljubezen.

Pripravila: Jana Puhar