Koromač in njegova uporaba

Ti tvorijo značilne gomolje, vrh katerih kraljuje stebelna perjanica z zelenimi vršički, ki jo nesrečniki pogosto zavržejo.

Koromač raste od pomladi (na Primorskem) do jeseni, naprodaj pa je tudi pozimi. Vsebuje kopico kalcija, magnezija in železa.

Pri nakupu bodimo izbirčni. Gomolji z rjavkastimi ali/in lisastimi dodatki niso nova sorta, ampak ostareli, že nekoliko uveli in zmečkani primerki, ki jih raje pustimo kar trgovcu. Manjše (florentinske), zdrave, bele in dišeče plodove najpreprosteje pripravimo in ponudimo kar presne ali na hitro blanširane. Tudi zaradi ohranjanja dragocene folne kisline, pomembne pri rasti in razmnoževanju celic.

Koromač preprosto narežemo na kolesca, rezine ali paličice. Lahko ga tudi nastrgamo. Potem pa ga v družbi kakšnega preverjenega parmezana ali domačega kozjega sira pošljemo v slinasta žrela prisotnih dobrojedcev.

Presen, blanširan ali kuhan koromač je odličen v solati. Bodisi klasični (sol, kis, olje) ali s kakšnim sodobnejšim dodatkom (olivno ali bučno olje, limonin sok, jogurt). Presne zelene koromačeve vršičke drobno sesekljamo in stresemo na solato. Za spremembo pa z drobno narezanim surovim koromačem potresimo nam ljubo zeleno solato. Presenetljivo in osvežujoče. N

Na splošno velja,  da nalistan koromač blanširamo 2 do 3 minute, v ponvi narezanega pražimo 3 do 5 minut, (razkosanega na polovice ali četrtine) pa kuhamo približno 15 minut. Za spremembo in dopolnilne užitke ga namesto v blago soljeni vodi skuhamo v čisti (goveji ali perutninski) juhi, v sladki smetani (aha, kalorije) ali v belem vinu. Tega po kuhanju ne zavržemo.

Pa pojdimo dalje. Spomladi narezanega v ponvi (na maslu in olivnem olju) zdušimo z drugo pomladansko zelenjavo. Z grahom, korenčkom in beluševimi vršički. In s prvimi pomladanskimi zelišči. Odlično!

Koromač je tudi odlična priloga k pečenemu mesu, perutnini ali ribam. Ali pa odcejenega okisamo z limoninim sokom ter odišavimo s strtim česnom in nastrganim muškatnim oreščkom. Manj je več!

Kuhanega nadalje zabelimo s stopljenim maslom (posebej slastna je različica, pri kateri maslo počasi segrevamo do lešnikove barve) in potresemo s sesekljanim peteršiljem. To je po angleško. Po različici stopljenemu maslu primešamo po malo sesekljanega peteršilja, limoninega soka in mletega belega popra.
koroma2
Če so se nam Angleži zamerili, koromač pripravimo po poljsko. Tedaj kuhanega potresemo z drobtinami, rumeno prepraženimi na maslu. Lahko pa se sprehodimo naravnost h koreninam. V francosko kuhinjo, kjer pripravimo koromačev gratin. Kuhan koromač zložimo v ognjevaren pekač. Prelijemo ga z mešanico sladke in kisle smetane ter rumenjakov. Potresemo z nastrganim sirom, drobtinami in/ali kosmi masla, potem pa v vročo pečico z njim. Da ga po vrhu zlato rumeno zapeče. Lahko pa v teh, že nekoliko hladnejših dneh zavijemo malo bolj južno. Koromač skuhamo v mešanici 2 decilitrov vode, 2 decilitrov belega vina, decilitra olivnega olja, soka 1 limone ter lovorovega lista in poprovih zrn. Kuhanega ohladimo kar v tekočini. To je po grško.
koroma3
Pa še ena pomembna lastnost našega finokia. Če uživamo v kakšnem kosu mastnega mesa, zraven ponudimo koromač. Ta nase že v črevesju veže maščobe in jim odreže pot do trebuha, zadnjice ali bokov. Do lokacij, kjer se maščobe tako rade kopičijo in zadržujejo. Dober prijatelj, tale koromač, a ne?!

 

Preberite še:


Deli članek: