Ko govorimo o razvoju otroka, velja, da je prvih sedem let njegovega življenja ključnih za njegov nadaljnji razvoj. Že grški filozof Aristotel je dejal: “Dajte mi otroka do sedmega leta starosti in pokazal vam bom osebo.” Pa je res tako?
Če starši vzamejo to teorijo preresno, jim to lahko povzroči precej skrbi in tesnobe. Je otrokovo zdravje res določeno v prvih 2555 dneh njegovega obstoja? Teorije o razvoju otrok so se skozi zgodovino močno spreminjale, nekatere je povozil čas ali so jih nadaljnja dognanja enostavno ovrgla.
Je prvih sedem let res ključnih?
Pediatri v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja so denimo zagovarjali dejstvo, da je hranjenje otrok z mlekom v prahu boljše od dojenja. Neka druga teorija pa pravi, da bomo ob predolgem pestovanju razvadili novorojenčka. Danes strokovnjaki zavračajo obe teoriji!
In če imamo v mislih, da se psihološka dognanja nenehno spreminjajo, je možno tudi, da Aristotlova teorija preprosto ne velja več. Da stvari še zdaleč niso črno-bele in da prvih sedem let življenja ni tako pomembnih, kot smo morda mislili, dokazujejo spodnja dognanja. Vendar pa študije vseeno kažejo, da je prvih sedem let pomembnih za nadaljnji razvoj otrokovih socialnih veščin.
V prvih sedmih letih se hitro razvija naš možganski “zemljevid”
Študije, opravljene na Harvardu, kažejo, da se v prvih sedmih letih življenja možgani razvijajo izjemno hitro. Še preden otrok dopolni tri leta, se v njegovih možganih ustvarja milijon nevronskih povezav vsako minuto. In te povezave postanejo naš možganski zemljevid, ki ga ustvari kombinacija naravnih in vzgojnih dejavnikov.
Ko otrok izrazi potrebo po skrbi, npr. z jokom ali določeno gesto, je ključen stik, ki se ob tem zgodi med staršem in otrokom, ugotavljajo strokovnjaki. Če se odrasel takrat odzove na ustrezen način – z očesnih stikom, z besedami, objemom – se v otrokovih možganih ustvarijo in okrepijo nevronske povezave, ki podpirajo razvoj komunikacijskih in socialnih veščin.
Pomembno je, kako se odzivamo na otrokove potrebe. Vir: scarymommy.com
“Nevronske povezave so kot drevesne korenine, osnova, iz katere izhaja vsa nadaljnja rast,” pravi psihologinja Hilary Jacobs Hendel, ki preučuje navezanost in travme. Življenjski stresorji, kot so denimo finančne skrbi, bolezen ali težave v razmerju, lahko torej močno vplivajo na stik, ki ga ima starš z otrokom v njegovih najzgodnejših letih. Seveda moramo ostati stvarni – če se starš kdaj ne odzove otrokovemu pozivu, to še ne bo zaustavilo njegovega možganskega razvoja – in starša ne bo naredilo slabega. Na splošno pa je pomembno, kako se starši odzivajo na otrokove klice po skrbi, saj to lahko vpliva na otrokov stil navezanosti in na razvoj njegovih nadaljnjih odnosov.
Stili navezanosti vplivajo na prihodnje odnose
Psihologinja Mary Ainsworth je leta 1969 opravila poskus, v katerem je opazovala, kako so se dojenčki odzivali, ko je njihova mama zapustila sobo, in kako so se odzvali, ko se je vrnila. Na osnovi svojih opažanj je ugotovila, da obstajajo tri različni stili navezanosti:
- Varni otroci občutijo stisko, ko jih zapusti mama, vendar se ob njeni vrnitvi spet počutijo lagodno.
- Tesnobni otroci občutijo stisko ob odhodu mame, ob njeni vrnitvi se je oklenejo.
- Otroci, ki se izogibajo tesnobi, ne občutijo stresa ob odhodu mame in ne občutijo radosti ob njeni vrnitvi.
Obstaja sicer še en stil navezanosti, ki ga je Ainsworth poimenovala “neurejena navezanost“. Imajo jo otroci, ki so telesno in čustveno zlorabljeni. Ti otroci se ne počutijo udobno niti ob skrbniku, ki je neškodljiv.
Tesnobne otroke je strah odhoda staršev. Vir: scarymommy.com
Zakaj je nekaterih odraslih strah zavrnitve, drugi pa se bojijo bližine?
Stili navezanosti se torej oblikujejo zgodaj v našem življenju in lahko vplivajo na zadovoljstvo v odnosih, ki ga občutimo v odrasli dobi, kot tudi na naša intimna razmerja. Pri otrocih, katerih starši so jim sicer zagotavljali fiziološke potrebe, vendar so zanemarjali njihove čustvene potrebe, se bo najverjetneje razvil stil izogibanja tesnobi. Ko bodo odrasli, jih bo morda strah bližnjih stikov in morda bodo “zavračali” druge, da bi se obvarovali pred bolečino. Tesnobne odrasle pa bo strah, da bi jih drugi zapustili, lahko postanejo tudi preobčutljivi na zavrnitev.
Tudi če prvih sedem let v resnici ne odloča o otrokovi sreči v življenju, je za otrokove hitro razvijajoče se možgane izjemno pomembno, kako z njim komunicirajo starši in v kakšnem sitku so. Starši seveda ne morejo nadzirati vsakega področja otrokove blaginje, vendar ga lahko pripravijo na življenje že s tem, da mu pokažejo, kako se sami soočajo s pomembnimi občutki. Otrok se bo kasneje v življenju, v obdobjih velikih preizkušenj, kot so propadla razmerja, ločitev ali delovni stres, spomnil na to, kako sta v času njegove mladosti reagirala mamica in očka.
Pripravila: Tanja Žuvela
Uvodna fotografija: Health Line
