Vsakič, ko teče pogovor o sočutni vzgoji, se najde nekdo, ki ne razume razlike med temi pojmi in govori, kako je sočutna vzgoja grozna in da otrok potrebuje meje. Najprej bi na hitro pojasnila, kaj je permisivna vzgoja, kaj avtoritarna in kaj sočutna.
Da boste lažje razumeli razliko, bom razložila na primeru.
Otrok se na igrišču vede tako, da moti ostale otroke in starše. Potiska otroke, meče kamenje in uničuje igrala.
Starš, ki vzgaja po principu permisivne vzgoje, ne bo reagiral. Otroka bo pustil, da nadaljuje s svojim početjem in ne bo se vmešaval.
Sočuten starš bo otroku povedal, da se tega ne počne in zakaj. Če pa bi otrok nadaljeval s svojim početjem, pa starš z otrokom zapusti igrišče.
Starš, ki deluje po principu avtoritarne vzgoje, pa bo otroka okregal, udaril in/ali takoj zapustil igrišče brez pojasnila.
Cilj sočutne vzgoje je, da vzgojiš otroka tako, da zna upoštevati svoja čustva in občutke in da postane zrela, samostojna in srečna oseba.
Z avtoritarno vzgojo se ponavadi doseže, da otrok starša uboga – a ne zato, ker bi vedel, kaj je prav in kaj je narobe, ampak uboga samo zato, ker se boji starša.
Pri permisivni vzgoji pa otroka ne vzgojiš in kot odrasel najverjetneje ne bo upošteval avtoritete. Ne bo vedel, kaj je prav in kaj je narobe.
Moje osebno mnenje je, da otrok potrebuje meje. Kot starši moramo poskrbeti, da se naš otrok zaveda, kaj je prav in kaj je narobe. A vseeno mislim, da morajo biti te meje postavljene na sočuten in nenasilen način.
Otroci so popolnoma odvisni od nas. Mi smo tisti, ki jim moramo dati varnost, ljubezen, upanje in voljo do življenja, moramo pa jim tudi pokazati razliko med prav in narobe. Otrokom dajejo pravila občutek varnosti, pripravijo pa jih tudi na odraslo življenje, kjer se je treba pravil držati. Pravila morajo upoštevati zato, ker vedo, da je to prav, in ne samo zato, ker bi se bali posledic. Vzgojiti jih moramo v odgovorne, sočutne in prijazne ljudi, a vseeno jim moramo pustiti, da razvijejo svojo lastno osebnost.
Jaz sina vzgajam po principu sočutne vzgoje. Pri nas doma ni nasilja, trudimo se, da težave rešujemo s pogovorom in ne s kričanjem. Imamo pa kar nekaj pravil, ki se jih mora sin držati, sploh takrat, ko gre za njegovo varnost.
Vzgojnih metod je ogromno in težko je reči, katera je popolna. Vsak otrok je drugačen in starši moramo vedno poslušati sebe in svojega otroka. Sem pa mnenja, da je pomembno, da naši otroci odraščajo v okolju brez nasilja, ne glede na to, za katero vzgojno metodo se odločimo.
