Zanosila sem pri sedemnajstih letih.
Za nekatere je to zelo prezgodaj, zame je bilo ravno prav. Nosečnost ni bila nenačrtovana. S fantom sva vedela, kaj delava, ko sva “pozabila” na zaščito, in oba sva si želela otroka.
Zdaj, ko ima sin dve leti, lahko z gotovostjo rečem, da je bila to najboljša odločitev v mojem življenju. S partnerjem sva povezana še bolj kot prej. Najin sin je srečen, lepo vzgojen in nasploh netežaven otrok. Sva tudi finančno samostojna, oba delava, jaz pa končujem še šolo. Prav vse je tako, kot mora biti. Pridejo lepi in manj lepi dnevi, a držimo skupaj in najpomembneje – srečni smo.
Marsikdo bi zdaj pomislil, zakaj mi je bilo tega treba. Zakaj sem si tako zgodaj na glavo nakopala tako veliko odgovornost. In na to ni preprostega odgovora. Verjamem, da ko spoznaš pravega človeka, veš, da je to to. In to sva čutila oba s partnerjem.
Vedela sva, da si želiva družino, in vedela sva, da si želiva otroka imeti mlada. In zato sva se bila pripravljena odpovedati marsičemu in sprejeti vse odgovornosti, ki jih prinaša otrok. Vedela sva, da ne bo lahko, vedela sva, da naju čakajo težke preizkušnje. Ampak bila sva pripravljena.
Ko si mlad, se vse ves čas spreminja, navajen si na spontanost. In zato sva se tudi na to spremembo hitro privadila in se znašla.
Na nek način uživam v tem, da odraščam skupaj s svojim sinom. Z lahkoto se z njim zatopim v igro in z njim raziskujem svet. Oba s partnerjem sva polna energije in z lahkoto preneseva tudi tiste dneve, ko slabo spimo. Ko se o svetu uči najin sin, se z njim učiva tudi midva.
Seveda so tudi težke plati, kot je usklajevanje šole, dela in materinstva, a tudi to mi uspeva z malo organizacije. Na začetku mi je bilo težko tudi to, da nisem poznala nobene mlade mamice, iz družbe starejših pa sem se na nek način počutila izključeno. Ampak vse to sem vzela v zakup, materinstvo pač ni samo lepo in vedno prinese tudi težave in skrbi. Ne glede na starost.
Za konec pa bi rada povedala, da nam je vsem mamicam skupnih kar nekaj stvari. Tistim najmlajšim in tistim starejšim. Vse enako ljubimo svoje otroke. Vse si jih želimo vzgojiti v zdrave, srečne in samozavestne ljudi. Vse kdaj podvomimo vase in vsem nam vsak še tako slab dan takoj popravi objem naših otrok.
