Včasih so bile mame samo mame. Skrbele so za otroke, kaj postorile doma, skuhale … Potem pa se je seznam njihovih dolžnosti počasi že končal. Važno je bilo, da so otroci siti, mož srečen in hiša čista.
Kaj pa mamice danes?
Za otroke ni dovolj, da so siti. Jesti morajo samo organsko pridelano hrano, oblečeni morajo biti po zadnji modi, dojiti se morajo vsaj dve leti, igrajo se lahko le s skrbno izbranimi igračami, že izbira vozička je cela znanost. Za otrokom pride dom, kuhanje in nato še služba. Ker ni dovolj, da smo samo mame. Moramo biti tudi poslovne ženske, seveda tudi vedno urejene.
Seveda nam vsem to ne uspeva in smo zato takoj označene za slabe, lene, nismo dovolj dobre.
Če se trudimo ustreči vsem, pa prej ali slej izgorimo. In v takšnih trenutkih, ko vse stremimo k popolnosti, je kdaj težko prositi za pomoč. Včasih so si ženske v družini pomagale med sabo. Vsaka je kdaj poskrbela tudi za otroke drugih žensk – še podojila ga je, če je bilo treba.
Danes pa tega ni več. Od mamic se pričakuje, da bomo vse storile same. Oddelale 8 ur v službi, vse skuhale, pospravile, prebrale tri knjige o vzgoji, da bomo res naredile vse prav, in seveda zvečer doma pričakale moža perfektno urejene.
Kar naenkrat nas je strah priznati, da kdaj ne zmoremo vsega same. Da kdaj potrebujemo pomoč.
V zadnjih mesecih se trudim sprejeti dejstvo, da kdaj prekleto potrebujem pavzo. Sin še ni v vrtcu, delam, kuham, pospravljam, urejam in minevajo dnevi, tedni in meseci, ko pozabim, kaj je pavza.
Ko sem pred nekaj tedni odšla na oddih na morje sama s partnerjem, sem spoznala, da sem pozabila del sebe. Pozabila sem, da nisem samo mama in gospodinja. Pozabila sem, kakšna sem, ko se sprostim, ko lahko v miru pojem večerjo in popijem kozarec vina.
Ugotovila sem, da ne vem več, kakšen je občutek, ko spiš osem ur. Ko sem doma, delam do polnoči (tudi tale članek pišem ob enajstih zvečer, ker cel dan nisem imela časa niti za normalen obrok, kaj šele, da bi se usedla za računalnik), zjutraj pa me že navsezgodaj zbudi sin.
In ne razumite narobe. Materinstvo je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo. Moj sin daje mojemu življenju pomen, pokazal mi je, kaj je brezpogojna ljubezen. Nikoli še nisem bila tako srečna, kot sem sedaj. Niti vedela nisem, da je mogoče biti tako srečen! A to, da sem srečna, ne pomeni, da kdaj ne potrebujem pavze.
Zato nagovarjam prav vse mamice: upajte si priznati, da kdaj ne zmorete izpeljati vsega popolno. Upajte si priznati, da ste kdaj utrujene in potrebujete nekaj trenutkov, ko ne boste samo mama. Ker naj zveni še tako zlajnano: srečna mama, srečen otrok.
