Otrok se v trgovini, po možnosti sredi največje gneče, v trmi in joku vrže na tla iz bedastega razloga, kot je, da mu mami ni kupila novega avta ali čokolade. Neznanci se čudijo, nekateri obsojajoče zavijajo z očmi, mama pa ga obupano skuša pomiriti.
To je prizor, ki je znan vsaki mamici oziroma kar vsakemu, ki kdaj zapusti svoj dom.
Otroška trma je res neprijetna. Za vse, ki so zraven, še posebej pa za otroka in njegove starše. A je tudi popolnoma normalna in doleti prav vsakega, še tako nezahtevnega malčka.
Pa vseeno se veliko ljudem zdi, da so takšni otroci razvajeni, nevzgojeni in nasploh rezultat nesposobnih staršev. Ponavadi tako na to gledajo še posebej ljudje brez otrok, ki se ne zavedajo, kako pogosto in normalno je takšno obnašanje.
Zakaj pa pravzaprav pride do izpadov trme?
Otroci so majhni in preprosti ljudje, ki preprosto še nimajo nadzora nad lastnimi čustvi in se z njimi ne znajo spopadati. Ko so jezni ali žalostni, tega ne znajo predelati v sebi, ampak ta čustva jasno in glasno pokažejo navzven. To, da ne morejo dobiti še enega avtomobilčka, je zanje konec sveta. Ne znajo odreagirati drugače, kot da se v joku vržejo na tla.
Včasih pa se razjezijo tudi brez pravega razloga. Ker se učijo, kako njihova dejanja vplivajo na druge, ali pa ker nelagodja ne znajo izraziti drugače kot z jokom in metanjem po tleh.
Ni prav, da v teh trenutkih otrokova čustva zatremo. Ni prav, da jim predajamo sporočilo, da je treba slabe občutke potlačiti. Otrok v tistih trenutkih doživlja stisko in mi mu moramo ponuditi oporo in varno okolje. Le tako se bo naučil upravljanja s svojimi čustvi brez tlačenja in zatiranja samega sebe.
Nisem popolna mama. Ne odreagiram vedno tako, kot bi morala. Tudi jaz imam slabe dneve. Tudi jaz sem se že razjezila na sina, ko se je metal po tleh. Tudi jaz sem mu že skušala preusmeriti pozornost ali pa sem mu hitro ponudila igračo, samo da bi nehal jokati.
A če le zmorem, sem v teh trenutkih v oporo. Povem mu, da je v redu, če je jezen ali žalosten. Vprašam ga, kaj ga je razburilo, ga objamem in mu povem, da ga imam rada tudi, ko je žalosten. In prav v teh trenutkih, ko mu pustim, da da vse iz sebe, izpad trme mine hitreje, če ne kar takoj.
Ker samo tako otrok začuti varnost in ljubezen in nima več razloga za jok in kričanje.
