Kako odrasli izgubimo smisel za igro? Opozarja nas že samo bežno opazovanje otroka, ki ves svoj čas zapolni s tem naravnim in spontanim početjem. Igra je ustvarjalna in svobodna dejavnost, ki močno spodbuja sposobnosti domišljije in je do vstopa v šolo osnova psihičnega razvoja in prvi način učenja. Pravzaprav je ne moremo ločiti od učenja in dela; razlika je le v tem, da ne pričakuje končnega rezultata, ampak gre za osredotočanje na sam proces.
Na kakšen način igra vpliva na otrokov razvoj? Razvijajo se gibalne sposobnosti, govor, spodbuja k reševanju problemov, ustvarjalnosti, omogoča sproščanje čustev in učenje premagovanja težav, pomaga pri socialnem vključevanju in sodelovanju z drugimi. Otrok se z igro uči samokontrole, razvija avtonomnost in se pripravlja na vstop v svet odraslih. (mag. Marcela Batistič Zorec: Psihološki vidiki otrokove igre, 2002)
Otroci se znajo z igro dobro zamotiti sami, a je vključevanje staršev nadvse pomembno. To je najboljši način pristnega spoznavanja svojega otroka, zaznavanja njegove čustvene občutljivosti, osebnostnih lastnosti in ima ključno vlogo pri opazovanju razvoja.
Pri tem moramo otroku pustiti svobodo in ne pretirano načrtovati in usmerjati njegove igre. Otroci morajo imeti dovolj svobodnega prostora, da se sami ustvarjalno vključujejo v igro brez posebnih navodil. Sami nagonsko vedo, kam bo šel razvoj, zato jih pravil ni treba učiti. Takšna igra deluje terapevtsko, saj otroka prvič sooči s svojimi čustvi in je najboljša priprava na življenje. Velja celo, da naj bi bila igra ponavljanje vseh tistih vzorcev, s katerimi se bo človek v življenju soočal.
Pripravila: Tamara Podlesnik
