Poplava popularnih hitrih nasvetov za boljše življenje nas prej oddaljuje od resničnih potreb in želja, namesto da bi nas delala pristno srečne. Velikokrat bi radi ubrali bližnjico in se izognili neprijetnejšim lastnostim samih sebe, a življenje nas vedno znova opomni, da ne glede na trud ne moremo preskočiti nobene stopnje v svojem razvoju.
Verjetno najpomembnejša stvar od vseh je, da sami sebe najprej spoznamo in nato sprejmemo. Šele ko to storimo, se bo naše življenje lahko naravnalo nam v prid, ker bomo pristni, iskreni in pošteni do sebe in sveta. To je morda najbolj pozitivna zaprisega, ki jo človek lahko da samemu sebi.
Opazovanje in sprejemanje sebe pa je lahko ena najtežjih in najbolj mučnih nalog, saj smo se prisiljeni soočiti s stvarmi, ki smo si jih celo življenje prikrivali in jih potiskali od sebe. Mnogi tudi ne zdržijo pogleda nase. A pomembno je, da vztrajamo in se počasi prebijamo skozi goščavo lastnih čustev in misli.
Nekajkrat na teden se pripravimo k zapisovanju svojih misli in ugotovitev. Sprva bo težko, kasneje pa lahko pisanje dnevnika postane eno bistvenih početij v našem življenju. To lahko postane naš otoček, kamor se zavlečemo, ko je prehudo. Tu smo lahko popolnoma mi, popolnoma iskreni, tu ni prilagajanja in ne rabimo paziti, da bi koga s svojimi divjimi čustvi in mislimi prizadeli ali se mu zamerili.
Za celostnega človeka je pomembno, da priznamo vsa čustva, pa čeprav samo sebi. Seveda jih je treba priznati najprej sebi, tako jih bomo kasneje lažje tudi svetu. Še vedno več šteje pristna jeza kot pa hlinjena prijaznost. Več si priznamo, lažje pogoje si bomo ustvarili za dobro življenje v prihodnosti.
Pripravila: Tamara Podlesnik
