Ideja o potlačenih spominih je bila pred nekaj desetletji izredno priljubljena med psihologi, a danes postaja vse bolj kontroverzna. V preteklosti je veliko ljudi končalo v zaporu po tem, ko se je nekomu po opravljeni psihoterapiji povrnil travmatičen spomin iz otroštva. Ali potlačeni spomini dejansko obstajajo?
Glede na študijo, ki je bila leta 2013 objavljena v reviji Journal of Association for Psychological Science, približno 60-90 odstotkov kliničnih psihologov še vedno verjame, da potlačeni spomini v nekaterih primerih obstajajo, čeprav se na splošno štejejo za redke. 43-75 odstotkov jih meni, da je mogoče potlačene spomine najti s primernimi metodami. V nasprotju s tem pa je približno 70 odstotkov raziskovalnih psihologov mnenja, da potlačenih spominov ni.
Če otrok nekega dogodka ne vidi kot travmatičnega, obstaja velika verjetnost, da bo na ta dogodek pozabil.
Na travmatičen dogodek lahko pozabimo
V študiji, objavljeni v reviji Journal of Consulting and Clinical Psychology, je bilo ugotovljeno, da je 38 odstotkov odraslih, ki so imeli dokazano veliko verjetnost, da so bili zlorabljeni kot otroci, na to v odrasli dobi pozabilo.
V drugem primeru je bila ena od preiskovank prepričana, da nikoli ni bila spolno zlorabljena. Na vprašanje, ali pozna koga, ki je bil “v težavah zaradi svojega spolnega vedenja”, je odgovorila, da je bil to njen stric. Izjavila je: “Nikoli nisem srečala strica, umrl je pred mojim rojstvom. Zlorabljal je nekega dečka. Ko je mama tega dečka to izvedela, je vzela mesarski nož in ga stricu zabodla v srce.”
V resnici se je dogodek z nožem zares zgodil, le da je bila ženska ena od treh otrok, ki naj bi jih stric zlorabil, zaradi česar ga je mama enega od otrok ubila z nožem. Zdaj odrasla ženska v raziskavi je bila takrat stara le štiri leta – in to je obdobje, ko se malokdo spomni česar koli v svojem življenju, travmatičnega ali ne. Raziskovalci so ugotovili, da so travmatični dogodki, ki sprožijo močan čustveni odziv, ponavadi tisti, ki se jih najbolj spominjamo. A se travmatični dogodki lahko pozabijo, še posebej, kadar ne povzročijo pomembnega čustvenega odziva – na primer, če otrok nekega dogodka ni razumel kot travmatičnega.
Naš spomin ni snemalna naprava, ki bi vse “posnela” objektivno, kot se je zgodilo.
Ko te lažni spomin nekoga spravi v zapor
Seveda obstajajo ljudje, ki so bili kot otroci zlorabljeni, bili priča zlorabam ali trpeli travmatične dogodke in nato pozneje popolnoma pozabili nanje. Toda analiza projekta, izpeljanega v ZDA, v katerem so zbrali informacije o 300 nedolžnih ljudeh, ki so bili po krivem obsojeni za kazniva dejanja, je pokazala, da so bile tri četrtine obsojenih v zaporu zaradi napačnega spomina očividcev. Za zločine, ki jih niso storili, so v zaporu sedeli deset, dvajset, tudi trideset let.
“Samo zato, ker vam nekdo pove nekaj z veliko samozavesti, podrobnosti in čustev, to še ne pomeni, da se je v resnici zgodilo. Potrebujete neodvisno potrditev, če želite vedeti, ali imate opravka z verodostojnim spominom ali nečem, kar je nastalo pri nekem drugem procesu,” je povedala raziskovalka dr. Elizabeth Loftus.
Napačni spomini, ki so jih priče dojele kot povrnjene potlačene spomine, so marsikoga že spravili po krivem v zapor.
Naš spomin je neverjetno zmotljiv
“Mnogi ljudje verjamejo, da spomin deluje kot snemalna naprava. Da informacije samo posnamete, nato jih prikličete in predvajate, kadar želite odgovoriti na neko vprašanje ali prepoznati slike. Toda v desetletjih dela v psihologiji se je izkazalo, da to preprosto ni res. Naši spomini so konstruktivni. Rekonstruktivni so. Spomin deluje podobno kot strani Wikipedije: lahko greš tja in jih spremeniš, to pa lahko storijo tudi drugi ljudje,” je dejala.
Kot kaže, je človeški spomin neverjetno zmotljiv, vendar nas le malo želi sprejeti, da se toliko tistega, česar se spomnimo v življenju, morda ni zgodilo ali pa ne čisto tako, kot se spominjamo.
Pripravila: Tanja Žuvela
Vse fotografije, vključno z uvodno: Pixabay
