Pred nekaj dnevi sem se z Johanom spet odpravila v trgovino. In kot ponavadi si je spet zaželel avtomobilček, ki ga je opazil na polici med igračami. Ko sem mu prijazno pojasnila, da tokrat avtomobilčka ne bomo kupili, ker ne moremo kupiti nove igrače vsak dan, ko gremo v trgovino, pa se je začelo … Jok, zaradi katerega so se začeli okoli ozirati vsi prisotni, metanje na tla, kričanje. Pomagalo ni nobeno prigovarjanje, pojasnila, objemi … nič!
Nisem vedela, kako naj ga še poskušam umiriti, in tako sem ga posedla v voziček in se sprijaznila s tem, da bom morala nakup dokončati s kričečim otrokom v vozičku.
In takoj sem opazila, kako so mimoidoči začeli pogledovati. Mamice, starejši, mladina … Obsojajoči pogledi, zmajanje z glavo, zavijanje z očmi, tihe nesramne pripombe. In kar naenkrat se mi je zazdelo, da je moj otrok edini otrok na tem svetu, ki doživlja izpade trme. Ker so naju vsi gledali, kot da prvič vidijo kaj takšnega.
Za prigodo sem povedala prijateljici, ki je potrdila moj sum, da moj otrok ni edini. Da isto dela njen. A zakaj za vraga morajo neznanci mamico v stiski še bolj poteptati?
Ali ne bi bilo lažje, če bi se sočloveku, ki je očitno v stiski, vsaj nasmehnili, mu mogoče celo ponudili pomoč?
Se zavedate, da je mamica kričečega otroka bolj v stiski kot vi, ki ste bili nekaj sekund v njeni bližini? Vas zadovolji, ko mamico grdo pogledate in z zavijanjem oči pokažete, kaj si mislite o njej in njenem otroku? Vam je jok otroka v stiski res tako pokvaril vaš sproščujoč oddih v Sparu? Se je težko razumevajoče nasmehniti? Je tako težko mamici nameniti spodbudno besedo ali dve?
Dajmo že razumeti, da je trma pri otrocih nekaj NORMALNEGA. Ko zapustite udobje vašega doma, je velika verjetnost, da boste naleteli na jokajočega otroka in raztreseno mamo, ki ne ve, kaj bi še naredila, da bi pomirila svojega otroka in se izognila jeznim in očitajočim pogledom neznancev.
Ko naslednjič vidite histeričnega otroka, ki se meče po tleh, in zaskrbljeno mamico, se ne pretvarjajte, da je to nekaj nenavadnega. Ne pretvarjajte se, da je njen otrok edini, ki ima slabe dneve, ko se ga ne da spraviti v dobro voljo. Mamici se nasmehnite, recite ji “Nisi sama, vsi so takšni in kmalu bo bolje”.
Če pa ne zmorete tega, pa se vsaj samo obrnite stran. Brez zavijanja z očmi, brez tihega “joj, razvajenec” in brez ubijalskih pogledov.
