Zadnje čase opažam, da vedno več ljudem manjka osnovne vljudnosti. Hvala, prosim, oprosti, nasvidenje in dober dan se ne uporabljajo več. Tako pri otrocih kot pri najstnikih in celo starejših.
Vsakodnevno dobivam sporočila bralk. “Kje si kupila to majico?” “Koliko si stara?” “Koliko stane ta šminka?”
Le eno od deset sporočil mogoče vsebuje besede živijo, prosim in hvala. Ljudem vljudnost pač ni več pomembna.
Sama prihajam iz manjšega mesta, kjer je običajno, da pozdraviš vsakega, ki ga srečaš. Ko sem se preselila v Ljubljano, sem se komaj navadila, da tukaj pozdravljanje mimoidočih na ulici ni običajno.
Že od malih nog so mi starši ves čas ponavljali, da sta prosim in hvala “čarobni besedi”, ki ju je treba vedno uporabljati. Uporabljali so jih tudi sami in zato sta bili ti dve besedi zame vedno samoumevni.
Z osnovnimi vljudnostnimi besedami pokažeš sogovorniku, da ga spoštuješ, da ceniš, kar ti je dano, da ga slišiš in vidiš.
Vljudnost pa seveda nista samo besedi prosim in hvala. Vljudnost je pozornost do drugih in izkaz spoštovanja. Vljuden človek se zna vedno zahvaliti, ko mu je nekaj dano. Zna se opravičiti in priznati svoje napake, zna zaprositi za pomoč. Vljudnost je čudovita vrednota in vsak starš je dolžan, da svojega otroka vzgoji v vljudnega človeka.
Otroke moramo naučiti, kako se je potrebno obnašati v družbi in do bližnjih.
Moj sin ima dve leti. Ne govori veliko, večinoma samo posamezne besede. In celo on reče hvala, ko nekaj dobi, reče živijo in tudi pozdravi, ko nekdo odhaja. Zakaj? Ker je to neštetokrat slišal od mene in partnerja.
S partnerjem veliko uporabljava besedi hvala in prosim in zato se je tega hitro naučil tudi najin sin. Ko mi partner med kosilom natoči kozarec vode, rečem hvala. Ko mi da kompliment, rečem hvala. Ko ga karkoli prosim, rečem prosim. In ker sin te besede sliši večkrat na dan, so tudi njemu postale samoumevne.
Otroke učimo z vzgledom. Če mi ne bomo uporabljali besed, kot so hvala, prosim, dober dan in nasvidenje, jih ne bodo uporabljali niti naši otroci.
Ni smiselno otroku tisočkrat povedati, naj se zahvali, ali pa ga celo pred drugimi sramotiti, ko na to pozabi. Čisto dovolj je, če ima dober vzgled. Če so starši vljudni in spoštljivi eden do drugega, bo takšen tudi otrok. Ker drugače ne bo znal.
Pokažimo otrokom, da je medsebojno spoštovanje pomembno. Ponavadi je potrebnih le nekaj besed, učinek pa je ogromen.
