Pred dobrim tednom sva s prijateljico, ki je prav tako mlada mamica, sedeli na igrišču in opazovali najina malčka, ki sta se podila naokoli.
Bili sva utrujeni, neprespani, naveličani. Cele noči ne spiva, malčka sta ravno v obdobju najhujše trme, partnerja ves čas delata. Rekla mi je, da bi dala vse za en vikend pavze. In takoj sva pomislili: zakaj pa ne? Zakaj pa si ne bi vzeli vikenda samo zase? Najina sinova imata čudovita očeta, ki znata poskrbeti zanju, morje je blizu, vremenska napoved je dobra.
In tako sva naslednji vikend spakirali kovčke in se odpeljali na obalo. Brez slabe vesti in brez kanglic, rokavčkov, žogic in plenic v prtljažniku.
Cel teden pred odhodom sva se veselili, kako bova uživali. Kako bova spali do dvanajstih, kako bova lahko v miru jedli v restavraciji, kako bova lahko šli zvečer ven na pijačo brez gledanja na uro. Skratka, bili sva prepričani, da bova uživali prav vsak trenutek.
Kako pa je bilo zares?
Že ko sva prispeli do morja, sva noro pogrešali najine fante in za mizo v restavraciji sploh nisva vedeli, kaj naj sami s sabo. Prav čudno nama je bilo, ker nama ni bilo treba vstajati, teči na okoli in kričati “ne”, “pusti” in “pridi sem”.
Naslednje jutro sva se iz navade zbudili že pred sedmo uro zjutraj in nisva več mogli zaspati nazaj. In tako sva bili kot dve upokojenki ob sedmih že na kavi. Cel dan sva prelenarili in razmišljali o tem, kako pogrešava najine fante. Zvečer sva bili ob polnoči že tako utrujeni, da sva šli po nekaj pijačah samo v posteljo.
Zadnji dan sva že komaj čakali, da se vrneva domov. Domov, kjer naju zjutraj zbudijo male ročice. Domov, kjer niti enega obroka ne moreva pojesti v miru. Domov, kjer zaspiva v objemu ljubljenih.
Vesela sem, da sva si vzeli vikend za oddih. Ker malo sva seveda res sprostili in spočili, a v glavnem za to, da sva spoznali, kaj imava. Kakšna sreča je, da imava doma ljubečo družino.
Kdaj se mi zdi, da pogrešam jutra, ko sem lahko spala do kosila, da pogrešam kavice, ki so trajale ure in ure.
A jih ne. Noben mir in svoboda mi ne bi mogla prinesti takšne sreče, kot mi jo prinašata sin in partner. Nikjer se ne počutim tako varno, ljubljeno in sproščeno kot doma.
