Pred dvemi tedni je mojemu sinu spodrsnilo na blatu. Skušal je splezati na gugalnico, spodneslo mu je nogo in pok. Počena kost in gips za tri tedne. Cela noga.
Sin je energičen, dve leti star otrok. Od trenutka, ko se zbudi, do trenutka, ko gre spat, se ne umiri. Cel dan teka naokoli, pleza, skače in divja. Verjetno si lahko mislite, da si nisem mogla niti predstavljati, kako bomo preživeli tri tedne ležanja. In ne bom lagala. Bilo je težko. Prav prekleto težko.
Skrbelo me je, da bo veliko jokal, da ne bo mogel spati, da ga bo bolelo … In prav vse od naštetega je bilo res. A smo preživeli. Iznašla sem načine, kako ga zamotiti, kako mu lajšati neudobje in bolečino, kako ga pomiriti.
Vedno je težko gledati svojega otroka v bolečinah. Vsi starši vemo, kako je, ko gledamo otroka, ko mu je težko. V tistem trenutku bi storili prav vse, da bi mu pomagali. Brez premisleka bi prevzeli vso bolečino nase in trpeli namesto njega. A starši nismo za to tukaj. Otroci nas nimajo, da jih bomo vedno branili pred vsem hudim, ampak da jim bomo čez težke trenutke pomagali in jim stali ob strani.
Prve dni sva se samo crkljala. Nogica ga je še zelo bolela, zato sva cel dan preležala, gledala Pujso Pepo in kot dva pujska jedla vse Johanove najljubše jedi. Na nek način sva oba prav uživala v lenarjenju. Ponavadi se nam je zjutraj vedno mudilo, cele dni smo hodili okoli, Johan v vrtec, jaz po opravkih … Pozabila sem že, kako lepo se je zjutraj samo v miru crkljati in dan začeti v popolnem miru.
Nato sva se po dolgem času lotila ustvarjanja. Tokrat kar na njegovem gipsu. Risala sva, barvala, rezala in lepila. Najine ustvarjalne urice so mu res skrajšale dneve. Johan je prelepil cel gips z nalepkami avtomobilov in vsakič, ko ga je pogledal, je bil presrečen.
Ko ga je vse bolelo in je bil že res naveličan, sem ga masirala. Dotik pri vsakemu človeku pomaga pri sproščanju hormonov sreče, ki med drugim tudi lajšajo bolečino.
Nikoli se ne veselimo, ko se otrok poškoduje. A to ne pomeni, da ne bo tudi poškodba ali bolezen prinesla kaj dobrega. Jaz sem se naučila še bolj ceniti majhne trenutke, kot so prespana noč ali jutro brez joka. In naučila sem se, da mamin poljub še vedno pozdravi vsako bolečino.
