Zbudim se in odprem Facebook. Prva objava na mojem zidu je objava iz skupine mamic. Mamica sprašuje, kdaj so ostali otroci začeli govoriti. 230 komentarjev. “Moj je že pred prvim rojstnim dnevom rekel prve besede. Pri letu pa pol že tvori pravilne stavke.” “Moja hčerka pri 20 mesecih že tekoče govori.”
Takoj me zaskrbi. Moj sin pri dveh letih ne spravi v stavek niti treh besed.
Hitro na naslednjo objavo. Članek o tem, kako ukrepati, ko otrok pade in si opraska kolena. Razkužilo, peroksid, koloidno srebro, takoj obliž. Spet se zamislim, ali je z mano kaj narobe, ker mu praske samo umijem z vodo in pustim na zraku.
Naslednja objava v skupini mamic je o dojenju. Nekatere pravijo, da si slaba mama, če ne dojiš, spet druge, da si slaba mama, če dojiš predolgo, slaba mama, če dojiš v javnosti.
In še stotine in stotine takih objav. Večino ignoriram. Z nekaterimi se strinjam. Ob nekaterih se zamislim. Zaradi nekaterih se počutim kot najslabša mama na svetu.
V dobi interneta smo cel dan obkroženimi z informacijami in mnenji stotine ljudi. Članki, objave, komentarji, študije, fotografije …
Za vsako težavo, ki jo prinese materinstvo, lahko najdeš na tisoče člankov in objav. In veliko si jih med sabo nasprotuje. In v tem svetu se zelo hitro izgubiš in podvomiš vase in v svoje sposobnosti.
Preden smo poznali splet, so mame za nasvet vprašale svoje mame, prijateljice, sorodnice ali zdravnika. Predvsem pa so se zanašale nase. Zanašale so se na materinski čut in ravnale so se samo po temu, v pomoč pa jim je bilo žensko znanje, ki se je prenašalo iz roda v rod.
Seveda pa ni splet samo slab. Lažje in hitreje se lahko povezujemo z drugimi, dostopne so nam verodostojne študije, informacije so vedno na dosegu rok.
A v vsej množici mnenj, informacij, člankov in primerjav je treba v prvi vrsti poslušati sebe in svojega otroka. Naj zveni še tako zlajnano, vsak otrok je vesolje zase. Nekateri shodijo pri 9 mesecih, nekateri pri 2 letih. Nekateri spregovorijo prej, nekateri kasneje. Nekateri se dojijo brez težav, spet drugi se nočejo in nočejo. Nekateri prespijo noč že v porodnišnici, drugi se zbujajo še do petega leta.
Zaupajmo sebi in svojim otrokom in ne pustimo, da bi nas vse informacije na spletu zmedle. Uporabimo ga za učenje, a si hkrati zapomnimo, da je vsak otrok drugačen in da ni nujno, da bo tisto, kar deluje za sosedovo Micko, delovalo tudi za našega otroka.
