Prejšnji teden so sinu po treh dolgih tednih z noge sneli mavec. Imel je počeno kost in tri cele tedne ni mogel hoditi. Ni se mogel normalno igrati, teči naokoli, skakati, se gugati. Lahko je samo sedel, ležal ali se nerodno kobacal naokoli. Tri tedne sva več ali manj preživela v postelji ali na kavču.
Ko so mu sneli mavec, je bil najprej zmeden, a že čez nekaj ur je naredil prvi korak. Pa še enega in še enega. Ne morete si predstavljati moje sreče v tistem trenutku. Od veselja bi lahko skakala do stropa.
Do tistega trenutka, ko si je počil kost, sem to, da lahko moj sin hodi, jemala za samoumevno. Kaj samoumevno! Še pritožila sem se, ko sem se morala kdaj cel dan poditi za njim! Samoumevno mi je bilo, da se zjutraj zbudi in hodi, teče ter skače. Ko pa tega ni zmogel, sem se zavedla, kaj nam je bilo odvzeto.
In s tem sem se zavedla nečesa pomembnega. Vsak dan jemljemo stvari za samoumevne. Stvari, ki bi nas lahko vsak trenutek osrečevale, niti opazimo ne.
Pustimo si, da nas v slabo voljo spravijo majhne in brezvezne stvari. Še prejšnji teden sem si dovolila, da sem bila slabe volje, ker se mi je zlomil noht. Noht! Pa halo!
Namesto da bi cenila, da sem zdrava, da imam zdravo družino, da se imamo radi, imamo hrano, pitno vodo in streho nad glavo, sem se sekirala zaradi nohta.
Odkrila sem, da imamo vsi pogoje za srečo. A namesto da bi srečo videli, si kvarimo dneve z najbolj bednimi težavami.
Zdaj si vsak večer vzamem čas za hvaležnost. Čas, da pomislim, kaj vse imam, kaj vse mi je dano. In s tem sem se začela zavedati vseh stvari, ki me delajo srečno. Življenje nam poda na stotine razlogov za srečo. Na nas je, da jih prepoznamo in cenimo. Zdaj se vsak večer spomnim, kako sem hvaležna za zdravje, za ljudi okoli sebe, za okusno hrano, za pitno vodo, za oblačila, za ljubezen, za podporo … Hvaležna sem prav za vsako najmanjšo ali najbolj vsakdanjo stvar.
In prav zaradi tega rituala sem začela videti srečo in lepoto v majhnih stvareh. Osreči me, ko se sinček smeje in teka naokoli. Osreči me dobro kosilo in srečna sem, ko se fant vrne iz službe pol ure prej. Osrečijo me majhne stvari, ki jih pred nekaj tedni ponavadi nisem niti opazila.
Ne bom si več pustila, da bi me v slabo voljo spravile majhne stvari, ko pa imam toliko stvari, ki me osrečujejo.
