Pred nekaj dnevi sem šla na izlet v moj domači kraj. Majhno mestece (ali pa večja vas, kot vam je ljubše) na zahodu naše prelepe Slovenije. Vsakič, ko se sprehodim čez ta kraj, se mi zdi, kot da se je tam ustavil čas. Ljudje živijo počasneje, otroci se igrajo kar sredi ceste, vsi se poznajo med sabo in se na ulici pozdravljajo, s prodajalko v trgovini so si vsi na “ti”. Tega v Ljubljani ni.
Ker pa sem mamica, sem največ razlik med tem majhnim krajem in Ljubljano, kjer živim sedaj, opazila prav pri otrocih. S sinom sva se sprehodila mimo igrišča in takoj se mi je iztrgal iz rok in stekel med otroke. In seveda mi ni preostalo drugega, kot da sem stala na robu igrišča z drugimi mamicami in opazovala otroke med igro.
Vsi otroci so bili oblečeni v udobna oblačila, večinoma že malo umazana ali pa celo raztrgana, kar je kazalo na to, da so dan preživeli srečni, v naravi in zatopljeni v igro. Vsi so se med sabo razumeli in se skupaj igrali. Od najstarejših otrok do najmlajših, ki so ravno odstopicljali iz vozička. Starejši so skrbno pazili, da med igranjem nogometa žoge niso brcnili v mlajšega otroka, mlajši so se igrali med sabo in si podajali žogo. Prvič sem Johana spustila v skupino otrok, ne da bi me bilo strah, da ga bo kdo povozil s kolesom ali pa vanj brcnil žogo.
Najbolj pa so me presenetili prav starši. Niti eden ni sedel sam in gledal v telefon. Niti. Eden. Vsi so stali skupaj in se pogovarjali, opazovali otroke, se smejali in uživali v prvih spomladanskih sončnih žarkih.
Zdelo se je, kot da so vsi ena velika družina.
Ko grem na igrišče v Ljubljani, večina mamic sedi na klopci in gleda v telefone, otrok pa niti pogleda ne. Zgodilo se mi je že, da so starejši otroci mlajše obmetavali s kamenjem, starši pa so le nekaj metrov stran pili pivo in popolnoma ignorirali dogajanje – telefoni so bili bolj zanimivi.
Zdi se mi, da je v večjih mestih življenje tako bolj hitro, da starši uporabijo igrišče samo zato, da si za nekaj minut odpočijejo. Da za nekaj minut ne rabijo paziti na svoje otroke.
Otroka pač spustijo na igrišče, oni pa se zatopijo v telefon. Ni važno, kaj med tem počne njihov zakladek. Ni važno, če uničuje igrala, ni važno če nadleguje ostale otroke – če so na igrišču, otrok pač ni njihov problem.
Ampak veste, kje so otroci srečnejši in lepše vzgojeni? Zagotovo ne v Ljubljani.
Dajmo vsaj takrat, ko smo z otroki zunaj, odložiti telefone. Pridružimo se jim pri igri, poklepetajmo z ostalimi mamicami ali pa vsaj za trenutek poglejmo stran od telefona. Mogoče pa se zavemo, kaj zamujamo. Ker otroci ne bodo vedno majhni, telefon pa nas vedno lahko počaka.
