Veliko staršev je mnenja, da majhnim otrokom ni treba pomagati v gospodinjstvu. Ko otrok postane malo starejši in ga starši želijo pripraviti do tega, da tudi on kaj pospravi, pa so presenečeni, ker otrok ne sodeluje.
To je zato, ker je otroka treba take stvari učiti že od samega začetka.
Jaz svojega sinčka vključujem v gospodinjska opravila, že odkar zna hoditi, in v tem tudi on zares uživa.
Večino časa sva sama doma, zato vse počneva skupaj. Na začetku me je samo z zanimanjem gledal, ko sem pospravljala. Ker je izgledalo, kot da ga res zanima, sem mu kmalu pokazala, kako se stvari počne, in zdaj mi pomaga. Nima niti dve leti in pol, pa mi pomaga pri zlaganju oblačil v in iz stroja. Ko se opere posoda, mi jo pomaga zložiti v omare, pomaga pri brisanju prahu in pomivanju tal, pomaga mi nahraniti mačke, pospravlja igrače …
Zadnjič mi je pomagal celo na vrtu. Jaz sem obrezovala grm, on pa je pobiral vejice. In ničesar ne dela, ker bi ga jaz silila. Prav vse naredi z veseljem, ker ima občutek, da sodeluje, da počne nekaj pomembnega. Ker je še tako majhen, mu seveda vse predstavim skozi igro. Metanje plišastih igrač v škatlo je zanj pravo košarkaško tekmovanje. Ko mi podaja posode, da jih dam v omaro, si vsakič zaploska, in obožuje jemanje toplih oblačil iz sušilca. Tako se zelo zabava, a se hkrati uči pomembnosti hišnih opravil.
Zelo je navdušen, ko vidi, da lahko počne stvari, ki jih počnem jaz. Ja, stvari ne zna narediti perfektno in večinoma moram jaz dokončati njegovo delo. A s tem se mu gradijo delovne navade, uči se, da mora vsak član gospodinjstva doma pomagati in uči se stvari, ki jih bo potreboval še celo življenje.
Ne moremo pričakovati, da otrok ne bomo naučili ničesar in jih potem spustili v svet. Ne bodo si znali skuhati, čistiti, popolnoma nesamostojni bodo. Ne sme nas biti strah učiti otrok, kako se pomaga v gospodinjstvu.
Seveda ne mislim, da bi morali nekajletni otroci že vse pospravljati za sabo in čistiti ure in ure na dan. Mislim tudi, da se otrok ne sme siliti v pospravljanje in jim to predstavljati kot nekaj groznega. A prav je, da sodelujejo po svojih najboljših močeh, se učijo in uživajo, ko vidijo, kako so pripomogli. Vsakič, ko sinček dokonča opravilo, mu v očeh sijeta ponos in veselje, ker ve, da je opravil nekaj, kar ponavadi počnem jaz. Ve, da je pomagal.
