Ko je bil Johan še dojenček, sem ga ves čas dojila, crkljala in nosila. Nikoli ga nisem pustila jokati, podojila sem ga vsakič, ko je to želel, tudi če je od prejšnjega podoja minilo le pol ure. Ponoči je spal z mano, da se je počutil varnega.
In že ko je imel le nekaj dni, so se začele pripombe, ob katerih mi je zavrela kri. “Zakaj ga toliko nosiš, ga boš razvadila! Zakaj ga tako pogosto dojiš, ga boš razvadila! Pusti ga malo jokat, če ne bo razvajen! Ne sme spati pri vama, če ne, ne bo želel nikoli v svojo posteljo! Če ga boš tako crkljala, bo čisto nesamostojen! Samo izsiljuje te!”
Grozno mi je bilo slišati take pripombe, ker sem vedela, da otrok pri nekaj dnevih ne izsiljuje. Niti zase ne ve, kako neki bo izsiljeval!
Vedela sem, da je novorojenčkov želodček velik kot marelica, mleko pa se prebavlja hitro in se zato pogosto doji. Ne, ker bi bil razvajen, ampak ker je lačen.
Vedela sem, da lepše spi ob meni, in zato sem mu to dovolila. Kako naj ne bi, ko pa je devet mesecev preživel v meni? In sedaj naj ga pustim samega v posteljici, naj joka?
Otroka se ne da razvaditi z ljubeznijo. Otroka ne moremo razvaditi s preveč poljubi, z objemi, z bližino, z varnostjo. Otrok zaradi teh stvari ne bo nesamostojen. Nasprotno – ljubezen mu bo dala moč in samozavest, da se bo pogumno in odločno podal v svet.
Otroka se ne razvadi z ljubeznijo, ampak z nepostavljanjem mej, s tem, da mu kupiš vse, kar si zaželi, s tem, da mu skrivaš vse, kar je grdega na svetu.
Otroka ne narediš nesamostojnega s preveč ljubezni. Nesamostojen postane, če ga vežeš nase, ko hoče v svet, če ga ne učiš delovnih navad in ga imaš za otroka, tudi ko odraste.
Moj sin ima ljubezni, kolikor si je želi. Ima varnost, toplino in bližino.
Ni razvajen niti nesamostojen. Spi v svoji postelji, ker je sam to želel. V vrtec je šel brez težav. Vedno poje vso hrano, ki mu jo ponudim, in spat gre, ko mu rečem.
Je samozavesten, odprt, samostojen in nesramežljiv fant. In vem, da je to tudi zato, ker ima vso ljubezen tega sveta. Ve, da se lahko pogumno poda v svet, ker bom vedno tukaj, ko se vrne. Ve, da gre lahko spati v svojo sobo, ker ga bom vedno sprejela v svojo, ko bo to potreboval. Ve, da ne rabi iskati pozornosti z nenehnimi izpadi trme, ker mojo pozornost dobi tudi brez tega.
