Vedno se trudim vzgajati po pravilih sočutne vzgoje. Trudim se tudi, da jemo zdravo hrano, se gibamo v naravi in da sin ne gleda preveč risank. Trudim se, da ne povzdigujem glasu in, da je naše stanovanje vsaj približno pospravljeno. In večino dni mi to uspeva. Večino dni se uspem naspati in dan izpeljati, kot sem si zamislila.
A pridejo tisti dnevi. Tisti, ki jih poznamo vse mame. Tisti, ko se počutiš kot najslabša mama.
Dnevi, ko otrok pritisne na vse naše gumbe in povzdignemo glas. Dnevi, ko smo preveč izmučene, da bi skuhale tri zdrave obroke, zato otroku ponudimo puding in pico namesto zdrave juhe in solate. Dnevi, ko nimamo časa niti, da bi se preoblekle iz pižame, kaj šele, da bi šle z otrokom za dve uri v gozd. Dnevi, ko smo zjutraj tako neprespane, da otroku prižgemo risanke samo zato, da lahko še pol ure spimo. In na koncu takega dneva se za nami priplazi krivda.
Vse mame si potihem želimo biti najboljše. Popolne. In, ko te popolnosti ne dosežemo, se počutimo krivo. Počutimo se, kot da otroku nismo dale vsega, da se nismo dovolj potrudile. Razočarane smo same nad sabo. Potem pa po možnosti še odpremo Instagram in vidimo fotografije pospravljenih stanovanj, nasmejanih otrok in popolno urejenih mamic.
In zdi se nam, da smo prav me edine, ki kdaj zafrknemo. Da se samo naši otroci v trmi mečejo ob tla, da imamo samo me stanovanje v razsulu, da samo naši otroci ne jejo samo organske, nepredelane in nesladkane hrane. In naša vizija o tem, kako bomo popolne mame, se hitro razblini.
A ni nam treba biti popolne. Dovolj je, če smo dovolj dobre. Otroci ne bodo pomrli, če en dan ne bodo jedli samo organske hrane. Ne bodo zboleli, če en dan ne bodo šli na dolg sprehod in bodo namesto tega gledali malo več risank. Ne bodo imeli doživljenskih travm, če enkrat povzdignemo glas.
Otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo srečne starše. Starše, ki jim bodo stali ob strani. Starše, ki jih bodo ljubili in crkljali. Starše, ki jim bodo pokazali, da jim ni treba iskati popolnosti. Starše, ki jim ne skrivajo čustev, ampak jim pokažejo, da smo ljudje kdaj tudi jezni, žalostni, razočarani in obupani.
Nehajmo se obremenjevati s popolnostjo. Nehajmo se kriviti, ko ne gre vse po naših načrtih. Nehajmo se počutiti krive, ker nismo popolne. Ker popolnost ne obstaja. In če se sprašuješ, ali si dovolj dobra mama, verjetno tudi si. Slabe mame se tega ponavadi ne sprašujejo.
