Včasih je veljalo, da je treba otroke velikokrat udariti, da se jih vzgoji v odgovorne odrasle.
Drugih načinov vzgoje večina sploh ni poznala. Otrok je polil sok? Bam, čez rit. Otrok je ponoči jokal? Bam, še ena.
Sčasoma so na dan prihajale raziskave, ki dokazujejo, da fizično nasilje otroku lahko pusti hude posledice. Da se iz tega lahko pri otroku razvijejo napadi panike, depresija, anksioznost, napadi jeze, občutek manjvrednosti in še mnoge druge težave, ki jih spremljajo še celo življenje.
Melita Ivana in Johan
In zakaj se toliko staršev še vedno zateka k fizičnemu nasilju?
Moje mnenje je, da to kaže na nemoč starša. Otrok se že eno uro trma, najprej lepo prigovarjaš, nato povzdigneš glas. In pride trenutek, ko ne zmoreš več, ko ti zmanjka moči in otroka udariš, namesto da bi ostal zbran.
Ko ga udariš, pokažeš, da je edini način, da obvladaš lastnega otroka, fizično nasilje. Ker si večji in močnejši od njega, si to pač lahko privoščiš.
Kako lahko otroka tepeš, hkrati pa ga učiš, da se sporov ne rešuje z nasiljem?
Dokazano je, da je večina nasilnih otrok bila deležna fizičnega nasilja doma.
Otroci se učijo od nas. Če mi za uveljavljanje svoje volje uporabimo nasilje, bodo to počeli tudi naši otroci. Če mi ob vsaki njihovi napaki izbruhnemo in jih udarimo, bodo to počeli tudi oni.
Pred nekaj dnevi sem prebrala nekaj, kar se mi bo za vedno vtisnilo v spomin. Če tvoj prijatelj naredi nekaj narobe, mu boš to povedal in se z njim pogovoril. Če napako stori tvoj lasten otrok, se boš nad njim fizično znesel.
Res je, otroci znajo biti na trenutke grozno naporni, nagajivi in kdaj se ti zazdi, da je udarec edina rešitev. Zazdi se ti, da je tvoj otrok popolnoma nevzgojen in da lahko pomaga samo ena čez rit. Pa je res tako?
Otroci z jezo, trmo in nagajanjem izražajo svojo notranjo stisko. V takih trenutkih je najbolje, da otroka objameš in ga vprašaš, kaj je narobe, kaj čuti. Pomaga tudi, če ubesediš njegove občutke. “Ja, jezen si. Tale situacija ti ni najljubša.” Otrok se bo tako naučil, iz kje izhajajo njegovi občutki, lažje jih bo kontroliral in tudi izpadov jeze in trme bo manj.
Še ena stvar, ki jo velikokrat slišim, je, da se otrokom ne da postaviti meje brez uporabe fizičnega nasilja
To preprosto ni res. Če moj sin na primer riše po steni, mu bom vzela barvice in mu povedala, da se bo to zgodilo vsakič, ko bo risal po steni. Če uničuje igrače, mu jih vzamem. Če na igrišču ne uboga, gremo domov.
Na kratko – vsako njegovo dejanje ima logično posledico (kazen) in otrok se nauči, kje so meje in kako se mora obnašati. Ne, ker bi se me bal, ampak ker bo vedel, kaj je prav in kaj je narobe. Če pa otroka ob vsaki napaki samo udariš, dejanja res ne bo ponovil – ne ker bi vedel, da to ni prav, ampak ker se me boji.
Kar sem želela povedati danes, je, da vzgajajmo naše otroke z razumevanjem, ljubeznijo in spoštovanjem. Ne pa z nasiljem.
Naučimo jih, da se spori rešujejo s pogovorom, ne pa z udarci.
Učimo jih ljubezni in spoštovanja z zgledom, ne pa da govorimo eno in delamo drugo.
