Še danes radi rečemo, da bomo pač jedli le zelje in krompir, če bo zmanjkalo denarja. Zato je zelje prav zapostavljeno na bolje obloženih mizah in na gurmanskih dogodkih. Kar je zelo krivično.
Zelje vsebuje največ kalija, železa, magnezija, žvepla in bakra. Majhne količine natrija ter ugodno razmerje med kalcijem in fosforjem zagotavljajo kar največji izkoristek kalcija v organizmu. Raziskave so pokazale, da se zelje po vsebnosti vitamina C lahko kosa z limono in pomarančo (100 g zelja vsebuje 50 mg vitamina C). Ne gre zanemariti niti vitaminov B1 in U, karotena (provitamina A), PP in K, bogato pa je tudi z različnimi fermenti. Zelje zagotavlja telesu najkakovostnejše elemente za vzdrževanje biološkega ravnovesja v organizmu ter obrambo pred vrsto bolezni (rakom na črevesju, čirom na želodcu itd…).
Kapus, kakor se glasi staro slovensko ime za zelje, so prvi pridelovali stari Grki in Rimljani, saj gre za sredozemsko rastlino. Dognanje, da je zelje mogoče jesti tudi v skisani obliki (in da vsebuje ogromno zdravilnih lastnosti), je bil eden največjih preobratov ne le z zdravstvenega vidika, ampak tudi s številnih drugih, ki so pogojeni s preživetjem v ljudem neprijaznih okoliščinah. Brez kislega zelja velika odkritja ne bi bila tako uspešna, predvsem pa verjetno mnogo počasnejša, kot pa so bila zdaj. Pomorščaki so pred odkritjem kislega zelja na dolgih plovbah okoli sveta bolehali in celo umirali zaradi pomanjkanja vitaminov, naposled pa so v podpalubje natovorili sode s kislim zeljem in tegob s skorbutom je bilo takoj konec.
Ampak zdaj ni sezona za kislo zelje, saj je vsepovsod ogromo svežega zelja, iz katerega prav tako lahko naredimo veliko okusinih jedi – mesne in zelenjavne juhe, dušeno ali pečeno zelje, slane zeljne zavitke iz vlečenega ali listnatega testa z mleto teletino ali brez nje, slane palačinke z nadevom iz praženega zelja, čebule, korenja in gorgonzole, zeljne narastke in solate ter še marsikaj. Le glavo je treba uporabiti. Pravzaprav obe: svojo in zeljno.
Nekaj receptov s svežim zeljem:
