Po koronavirusu je ZDA prizadela še ena nadloga. Na manjšem območju Washingtona so se namreč pojavili kot palec veliki orjaški sršeni, ki izvirajo iz Japonske. Znani so po svoji sposobnosti, da lahko hitro uničijo kolonije čebel.
Poleg tega, da ti neusmiljeni morilci predstavljajo veliko ekološko nevarnost, niso nedolžni niti za človeka. Tudi če nismo alergični nanje, nas njihov pik lahko ubije. Letno zaradi njihovega pika umre približno 50 ljudi.
Azijske čebele imajo razvit obrambni mehanizem, s katerim zaustavijo morilskega sršena. Ostale čebele take obrambe nimajo.
Orjaški azijski sršeni se prehranjujejo z žuželkami in začnejo moriti čebele v jesenskem času. Najprej napadejo panje in nato morijo čebele v njih. Nato zavzamejo panj in pojedo ličinke, jajce in bube v panju. Celotno kolonijo čebel lahko uničijo v eni uri ali dveh.
Evropske čebele nimajo razvitega obrambnega mehanizma proti morilskim sršenom, kar pa ne velja za avtohtone azijske čebele. Več sto azijskih čebeljih delavk naenkrat napade enega sršena – okrog njega ustvarijo kroglo in začnejo intenzivno drgetati z mišicami. Posledično se notranjost krogle segreje na 45 °C, pri tem pa nastaja še ogljikov dioksid. Kombinacija obojega ubije napadalca. Azijske čebele na tak način preprečijo, da bi sršen ob vrnitvi v gnezdo rekrutiral nove napadalce.
Orjaški sršen pri prehranjevanju z bogomolko.
Jih bodo v ZDA uspeli zaustaviti?
Morilski sršeni ne predstavljajo velike težave samo za čebelarje, ampak tudi v luči dejstva, da je populacija čebel v ZDA že prej upadala. Strokovnjaki ne vedo natančno, kako so sršeni zašli v ZDA, a so jih doslej opazili le na majhnem območju – v severozahodnem delu Washingtona, na otoku Vancouver in jugozahodnem delu Britanske Kolumbije. Strokovnjaki sicer mirijo prebivalce, da je panika odveč in da imajo še vedno čas, da zaustavijo njihovo širjenje.
Morilski sršeni niso aktivni skozi celo leto in običajno začnejo iskati hrano v aprilu, kar pomeni, da je zdaj pravi čas, da jim strokovnjaki začnejo slediti. V Washingtonu biologi in raziskovalci postavljajo pasti in upajo, da se bodo sršeni ujeli vanje. Najprej bi jih radi ujeli in nato opremili z identifikacijsko oznako ter jih ponovno izpustili v upanju, da bodo ob vrnitvi razkrili, kje so njihove kolonije. Nato bo mogoče odstraniti celotno gnezdo.
Pripravila: Tanja Žuvela
Vse fotografije, vključno z uvodno: Wikipedija
