Morda se vam dejstvo, da vaš otrok rjovi vedno, ko niste ob njem, dozdeva kot korak nazaj. Pozdraviti otroka ter oditi ni lahka naloga. Ko pa vas za to poplača še z jokom, vreščanjem in plazenjem za vami, je naloga že skoraj nemogoča.
Čeprav je separacijska anksioznost ali strah pred osamosvajanjem normalen del razvoja otroka, se vam zdi, kot da ste priklenjeni v zaporu.
Separacijska anksioznost je velikanski korak v intelektualnem in čustvenem razvoju vašega otroka. Otrok se je naučil razmišljati o vas, ko niste v njegovi bližini. Otrok se nauči odhajanja, še preden se nauči prihajanja, zato je popolnoma normalno, da ob vašem odhodu prične kričati.
Ko bo otrok dojel, da vedno, ko odidete, v kratkem spet pridete, bo njegovo kričanje in upiranje odhajanju vedno manj opazno. To zlahka dosežete z igro skrivanja. Pokrijte si glavo z odejico in se nato odkrijte ter spremenite izraz na obrazu. Otrok se bo pričel smejati.
Nato poskusite z malo daljšim skrivanjem in zapustite sobo za minuto ali dve. Če otrok joče, mu pojte ali govorite, da se boste vrnili, nato stopite v sobo z veselim izrazom. Ko bo to dojel in mu bo postalo smešno, ste ga najverjetneje že naučili prihajanja.
Otroku nikar ne uhajajte na skrivaj, saj lahko dosežete obratno reakcijo, če ugotovi, da vas ni več. Tako si lahko prične misliti, da lahko kadarkoli kar izginete. Raje naredite ritualni odhod – poljub na čelo in kakšna spodbudna beseda. Ko se vrnete, pa ne pozabite na veselje in dobro voljo.
Nekateri menijo tudi, da lahko brez slabe volje otroka pustite doma objokanega, pa naj se vam zdi še tako kruto. Najslabše je, če otrok začuti vašo neodločnost – potem se boste pa resnično naposlušali dretja. Pojdite nežno, a odločno. Otrok bo tako pričel zaupati v vaše dejanje, v osebo ki ga medtem čuva, ter v vašo odločnost.
