“V srednji šoli mi je ena mojih najboljših prijateljic povedala skrivnost. Poleti jo je očim božal na kavču v dnevni sobi in roka mu je večkrat zdrsnila po njenem pasu in v bližino prsi. Zaradi tega ji je bilo neprijetno, a ni hotela povedati mami. Kaj če bi zaradi tega zašla v težave? Kaj če je očim hotel biti samo prijazen?” se spominja avtorica Rachel Garlinghouse. Tudi sama takrat ni vedela, da obstaja izraz in definicija za to – spolna zloraba.
Dobro je, da otroka že zgodaj naučimo, kaj storiti, če mu odrasla oseba zaupa “skrivnost”.
Skrivnost vedno obremenjuje žrtev – kot tudi osebo, ki jo izve in zapriseže, da jo bo obdržala zase, včasih v nedogled. “V mojem primeru sem se odločila, da svojim staršem ne povem skrivnosti, ki mi jo je zaupala prijateljica. Ne vem, kakšen bi bil njihov odziv – in to odločitev obžalujem do danes,” piše Rachel v prispevku za Scary Mommy. “Zaradi tega incidenta sem svoje otroke opozorila, da je, če kdo čuti potrebo, da jim pove informacijo in jih prosi, naj jih ne delijo, to rdeči alarm. To je vsekakor nekaj, kar je treba zaupati varni odrasli osebi.”
Ko so otroci še zelo majhni, jih je dobro naučiti, da skrivnosti niso v redu. To še posebej velja, če jih odrasli prosijo, naj “varujejo skrivnost” ali jih vprašajo: “Je moja skrivnost na varnem pri tebi?”
Otrok mora vedeti, da mu odrasla oseba nikoli ne sme povedati ničesar, kar “ne sme nikomur povedati”. Kaj pa v primeru, če družina pripravlja rojstnodnevno presenečenje, ki mora ostati skrivnost, da slavljenec tega predčasno ne izve? Prav zato je pomembno tudi, da otroka naučimo razlike med skrivnostjo in presenečenjem, piše avtorica.
Skrivnost obremenjuje tako žrtev kot vse ostale, ki jo “morajo” nositi v sebi.
Bolj kot kdaj koli prej je nujno, da otroke učimo o pomenu privolitve. Ozaveščajmo jih tudi o nevarnostih s strani neznancev, kot so trgovina z ljudmi in nevarnosti na družbenih omrežjih. Grozljiva resničnost današnjega časa je, da se lahko zaradi anonimnosti kdorkoli predstavi, kakorkoli želi.
Starši se morajo v pogovoru o nevarnostih, ki jih prinašajo takšne “skrivnosti”, oddaljiti od strahu in sramu in poudariti predvsem pomen varnosti.
“Moji otroci vedo, da je, ne glede na to, koliko jih kdo prosi, naj molčijo, ali pa jim grozi, da se bo maščeval, če bodo nekaj povedali komu drugemu, njihova odgovornost, da to povejo staršem ali varni odrasli osebi, da jim bo lahko pomagala pri naslednjem koraku,” pravi avtorica. “Glede na to, za kaj gre, morda ne bomo storili ničesar. Morda bomo o nečem potrebovali več informacij. Lahko pa se skrivnost izkaže za precej resno in od odraslih zahteva, da prevzamejo odgovornost.”
Podpirate njen pristop? Kakšen je vaš?
Pripravila: Tanja Žuvela
Vse fotografije, vključno z uvodno: Pexels
