Ko nam otrok laže, boli. Otrokove laži jezijo starše, ki se počutijo, kot da mu nikoli več ne bodo mogli zaupati. Strokovnjaki na področju vzgoje razkrivajo, kaj se med laganjem podi po otrokovi glavi in kateri način je najbolj učinkovit za spopadanje z otroškimi lažmi.
Razumljivo je, da starše močno skrbi, da njihov otrok ne bi zašel v težave. V današnjem svetu so otroci namreč izpostavljeni velikanski količini informacij in idej, ki jih starši težko nadzorujejo. Še več: informacije niso otroku zgolj na razpolago, ampak so vanj dobesedno vcepljene. Otroci sporočila iz medijev prenašajo na druge otroke. In tako se nenadzorovano širijo tudi slabe ideje, pred katerimi ni varen noben otrok. Tudi če bi ga starši želeli še tako zaščititi pred tem.
Na laganje vplivajo mediji, vrstniki in otrokova potreba po vznemirjenju. Vir: babysitting.academy
V tem kaotičnem svetu postane otrokova odkritost vezni člen med tem, kar se z njim dogaja v zunanjem svetu, in tem, kar se dogaja doma. Ko otrok laže, v očeh staršev postane “potuhnjen” in “slab”, še posebej, če nadaljuje z laganjem. Starši se počutijo, kot da počne stvari za njihovim hrbtom in jih spodkopava.
Napaka, ki jo pri tem počnejo starši, je, da za laganje krivijo otroka, saj na laganje gledajo kot na nekaj nemoralnega. Strokovnjaki za vzgojo poudarjajo, da starši pri tem hodijo po tankem ledu: v trenutku, ko otrok zazna, da je laganje “slabo”, bo rezultat samo še več laganja. Otrok namreč ne želi biti slab, zato bo pred starši še bolj skrival resnico. Čeprav otroci lažejo, ne želijo razočarati svojih staršev.
Kaj se med laganjem podi po otrokovi glavi?
Ko na cesti s hitrostno omejitvijo 70 kilometrov na uro prekoračimo hitrost in nas ustavi policist, mu na vprašanje, kako hitro smo vozili, najverjetneje odgovorimo s “65”. Ali z: “Mislim, da sem vozil petinšestdeset ali malce nad petinšestdeset.” Zakaj smo tako neodkriti? Vsi razumemo, da je prehitra vožnja prepovedana. Ne razumemo pa, da je boleča. Vemo, da prehitra vožnja prinaša posledice, vendar ne razumemo, da lahko nekomu škodi in ogroža življenja.
Imate doma lažnivega kljukca? Iz tega ne delajte drame, pristopite zelo tehnično. Vir: nextgenmilspouse.com
Enako je z otroci. Vedo, da je laganje “prepovedano”, vendar ga ne vidijo kot nekaj bolečega za starše, zato z njim nadaljujejo. Takrat sta v otrokovi glavi na delu dva vrednostna sistema: družinski vrednostni sistem, ki jim pravi, da je laganje prepovedano, in njegov lastni vrednostni sistem, ki mu govori, da s tem ne škodi nikomur. In če ne boli nikogar, koga briga? Otrok racionalizira in opraviči svoje obnašanje z idejo, da nikomur ne škodi. In rezultat je neodkrita situacija. Laž.
Ko otrok vstopi v puberteto, je na kocki še veliko več. Vendar razmišljanje ostane enako. Otrok kadi marihuano in si misli: “To ne škodi nikomur. Moji prijatelji kadijo marihuano in jim ne škodi. Vem, da je pitje alkohola škodljivo, vendar ga tudi moji starši pijejo in jim ne škodi. To lahko obvladujem. Sem bolj odrasel, kot starši mislijo, da sem.” Vedo, da je laganje prepovedano, vendar ali tega ne vidijo kot nekaj bolečega ali racionalizirajo dejstvo, da gre za nekaj bolečega.
Kako naj se starši spopadajo z otrokovimi lažmi?
Strokovnjaki svetujejo staršem, naj lažem ne dajo prevelike moči. Če je vaš otrok jezen, se počuti frustrirano ali brez moči, lahko slednjo pridobi z laganjem, opozarjajo. Tako, da vam ponuja samo majhne koščke informacij. To je past za starše, v katero se ne smete ujeti.
Druga stvar, ki si jo morate zapomniti, je, da se otroci morda počutijo krivo zaradi laganja, vendar vseeno (napak) mislijo: “To ni tako boleče in moji starši enostavno ne razumejo.” Pritisk, da bi pripadali skupini vrstnikov, je pogosto premočen, otroci pa mu popustijo. Poleg tega otroke privlači vznemirjenje in tveganje, ki ju prinaša laganje – ne glede na to, ali veljajo za pridne ali ne.
Otrok mora občutiti posledico laganja
Z otrokom prediskutirajte, ko se stvari ohladijo. Vir: huffingtonpost.com
Strokovnjaki na področju vzgoje staršem, ki se spopadajo z otroškimi lažmi, svetujejo, naj nanje reagirajo tako, kot reagira policaj, ko ustavi prehitrega voznika. Če prekoračite hitrost, vam napiše kazen. Ne zanimajo ga razlage, zakaj ste vozili prehitro, dal vam bo samo posledico. Enako storite z vašim otrokom. Če ni povedal resnice – ne glede na to, ali je bila slednja izkrivljena, izpuščena ali prikrita – mora za to občutiti posledico. Ko se prvič zlažeš, greš spat eno uro prej. Drugič ti vzamem telefon za štiriindvajset ur. Tretjič za dva dni. Četrtič ne smeš za računalnik ali pred TV.
Posledice laganja morajo biti takšne, da se otrok ob njih počuti neprijetno, sicer ne bo spremenil ničesar. Naslednjič, ko se bo odločal, ali naj vam pove resnico ali ne, se bo spomnil, kako neprijetno mu je bilo, ko je nazadnje lagal, in vam bo raje povedal resnico.
Starši, bodite jasni: laganje je napačno, boli in pri nas doma govorimo resnico, vendar nikar ne moralizirajte – na to glejte povsem tehnično: prelomil si zakon in pravila, tu imaš svoje posledice. Spomnite se, ko vam policaj piše kazen: izroči vam listek in se odpelje naprej. Z vami se ne pogaja.
S posledicami laganja se spopadite na enak način. Ne kregajte se in iz tega ne delajte velike drame, ampak o tem prediskutirajte na konstruktiven način. Otroka vprašajte: “Kaj si želel doseči z laganjem?” in ne “Zakaj si lagal? Veš, da me laganje boli.” Povejte mu, da laganje ni način za reševanje težav.
O vsem skupaj se pogovorita šele, ko se stvari ohladijo in mu na enostaven način predstavite posledice morebitnega prihodnjega laganja: “Če mi boš lagal o plesu, ne boš šel na naslednjega, poleg tega ti bom vzela telefon za en dan.” Tako preprosto naj bo!
Pripravila: Tanja Žuvela
Uvodna fotografija: Blip Pitt
