Duševno močne osebe izkazujejo tako psihološko kot čustveno moč ter spodbujajo prožnost pri sebi in pri svojih otrocih. Večina staršev ravna po svojih najboljših močeh, lastnih izkušnjah in tako, kot najbolje zna glede na trenutno situacijo. Vendar smo vsi nagnjeni k temu, da izberemo tisto “metodo”, ki smo ji bili izpostavljeni v otroštvu – in jo nato prenesemo na svoje otroke.
Fraza “nočem biti kot moja mati” razkriva, da način delovanja, ki smo ga prevzeli od svoje matere v otroštvu, zdaj uporabljamo pri lastnem starševstvu. Pri tem morda ponavljamo slabe vzorce. Da bi se jim izognili, se moramo najprej poglobiti v to, kaj počnejo duševno močni starši in česa ne. Tu so štirje primeri.
Zavedajo se pomena ustaljene rutine in reda, ki dajeta otroku občutek varnosti.
1. Ne zanikajo otrokovih čustev
Duševno močni starši se zavedajo, kako pomembno je naučiti svojega otroka čustvenega besedišča. Zavedajo se, da je prepoznavanje in potrjevanje otrokovih čustvenih potreb ključno.
Ti starši pogosto z besedami poimenujejo občutke svojih otrok in s tem izražajo razumevanje (npr. “počutiš se žalostno” ali “razjezilo te je”). Na tak način na otroka prenašajo učinkovit vzorec, kako nadzorovati svoja čustva, ko se znajde v stiski.
2. Ne učijo, da so napake nekaj slabega
Ti starši vedo, da je učenje spretnosti razvojni proces, ki se odvija sčasoma in da so napake in neuspehi del nečesa večjega – uspeha na dolgi rok. Tako kot pričakujemo, da se bodo otroci spotikali in padali pri učenju hoje, tudi duševno močni starši vedo, da so napake del učenja.
Otroka spodbujajo, da najde svoje sanje – namesto da bi živel njihove.
3. Otroku znajo postaviti meje
Razumejo, da je del učinkovitega starševstva tudi to, da so na trenutke pri svojih malčkih nepriljubljeni. Posledično se lahko otroci razjezijo, ko jim starši v njihovo dobro postavijo meje. Prav tako starši razumejo, da postavljene meje, doslednost, rutina in red krepijo čustveno varnost pri otrocih.
4. Ne pričakujejo, da bo otrok sledil njihovim življenjskim sanjam
Svoje otroke sprejemajo kot unikatne posameznike, ki so se rodili, da bi prispevali družbi s svojimi edinstvenimi darovi in talenti. Otrok ne potiskajo na pot, ki so jo zanje začrtali sami in ki ne upošteva otrokovih interesov in lastnega iskanja.
Pripravila: Tanja Žuvela
Vse fotografije, vključno z uvodno: Pexels
