Želite ohraniti edinstvenost otroka tudi po tem, ko se ta vključi v vzgojno-izobraževalne procese? Preberite odlomek iz knjige Živimo, ljubimo in se učimo avtorja Lea Buscaglia.
Bili smo resnično vznemirjeni. Radi smo imeli risanje. Barvni svinčniki so ležali pred nami … vzgoja_učenjeKmalu je v razred pridivjala uboga stara stvar in rekla: »Dobro jutro, deklice in dečki! Danes bomo narisali drevo!« … In vsi smo navdušeno odzvali: »Super, drevo bomo … risali!« In potem je vstala, vzela zelen svinčnik in narisala tisto veliko zeleno stvar. Dodala je še rjav podstavek in nekaj bilk trave in rekla: »To je drevo.« Vsi otroci smo gledali v tisto stvar in si mislili: to že ni drevo. To je kvečjemu lizika. Razdelila nam je liste in rekla: Sedaj narišite drevo!« Mislila pa je: Narišite moje drevo! … In prej kot si to dojel, prej boš dobil petico in napredoval. Toda med učenci je bil tudi fantič, ki je vedel, da tisto ni drevo. On je poznal drevo, kakršnega učiteljica likovnega še ni doživela. Z drevesa je že padel, žvečil njegovo lubje … sanjaril v krošnji … Tako je pograbil vijolično in rdečo in oranžno, pa modro, rumeno in zeleno barvico in potegoval počez po svojem listu in potem ves srečen odnesel svoj izdelek učiteljici. Ona pa je pogledala risbo in vzkliknila: »O, moj bog! Mentalno prizadet! Zaostal v razvoju! – Posebni oddelek!«
Kaj mislire, kako dolgo traja, da otrok spozna, da besede učiteljev pravzaprav pomenijo: »Če hočeš napredovati, želim, da prerišeš moje drevo!« In tako gre to naprej skozi vsa obdobja šolanja. Na fakulteti od študentov pričakujejo ustvarjalnost in samoiniciativnost (pa niti ne povsod – ponekdo so predavatelji povsem zadovoljni, če študent zrecitira njihovo besedilo, ki se ga je na pamet naučil iz skripte), ki pa je ti nimajo kje vzeti. In tako dobimo izobražene sledilce, ki sicer mnogim delodajalcem ustrezajo, a nekih večjih kreacij od njih ne gre pričakovati, posledično pa za državo ni napredka.
Kaj se torej dogaja z našo edinstvenostjo, kaj se v šolskem sistemu zgodi z našimi drevesi? Odplaknemo jih naravnost v kanalizacijo… Zato pustimo našim otrokom, da se razvijajo v samostojna bitja, pustimo jim njihova drevesa, pohvalimo jih in občutimo, kako se bo otrok v nas veselil z njimi. Le na ta način, bodo naši otroci zrasli v odgovorne, samostojne, kreativne in samoiniciativne posameznike, ki bodo lahko spremenili naš svet. Verjetno na bolje.
Lea Bevčič (Inštitut UJE – Učenje je enostavno) je NLP Coach, NLPAED in INLPTA Learning Coach in ILE Learn Coach ter trenerka v skladu z MindSystems inštitutom, NLP mojstrica in poznavalka vzgoje otrok po filozofiji znanega terapevta Jesperja Juula.
Še nekaj vsebin o vzgoji otrok Lee Bevčič:
- Kam izgine igrivost otrok po vstopu v šolo?
- Kako vzgajati otroka, da bo znal z ljubeznijo postaviti meje?
- Starši pozor: za otroke je šola tisto, kar je za odrasle služba!
