Pri tem so ti pridevniki mišljeni povsem pozitivno in dobronamerno, a je stvar, če si jo pogledamo pobliže, precej problematična.
Otrok mora za svoj razvoj razviti vso paleto čustev, tudi tistih negativnih (jeza, žalost, ljubosumje), ki jih radi zatiramo. Če otroka nagrajujemo z besedo »priden«, ker ne joka, to zanj pomeni, da čustvo žalosti ni v redu. V želji po ljubezni in odobravanju staršev bo takšno čustvo zatrl. Razvil bo lažni jaz, ki mu bo onemogočal razviti svoje sposobnosti in bo morda tudi povsem zatrl ustvarjalnost.
Zrasel bo v prilagodljivega, konformističnega človeka z lažno fasado, ki bo ustrezala vsem merilom zunanjega sveta, njega pa oddaljila od samega sebe. Potreba po potrditvi v družbi bo neskončno večja od potrebe po lastni resnici in življenju v skladu z njo. Prijaznost in prijetnost je v takem primeru bolj odraz strahu, da otrok ne bi bil sprejet in ljubljen, kot pa pristno čustvovanje. Tak človek kasneje noče biti »problematičen«, »težaven«, »kompliciran«.
Vsak starš bi se moral vprašati, ali ima svojega otroka resnično rad takšnega, kot je, ali ima rad samo nekatere njegove lastnosti, torej takšnega, kot naj bi bil po njihovi meri. Če otrok ni slišan, posledično ni sprejet, s tem pa je oropan možnosti, da bi sprejel sebe in razvil svoje najboljše možnosti.
Če je otrok resnično sprejet, pa bo zlahka samosvoj, razvil bo svoja stališča, postal bo celosten in pristen. Vsak človek bi moral sam spoznati in živeti svoj jaz, nihče drug mu ga ne more pokazati ali vsiliti. Za nadarjenega otroka je posebej bistveno, da je celostno sprejet, saj v nasprotnem primeru (v primeru lažnega jaza) ne bo mogel razviti svojega talenta.
Foto: mindfulmum.co.uk
Pripravila: Tamara Podlesnik
